Ko kmalu po 13. uri zazvoni telefon, se na ekranu izpiše 112 Center. Vem, kaj me čaka, saj dežuram že cel teden in na območju, ki ga pokrivamo GRS Bovec imamo veliko intervencij. Operater mi pove mi, da ima zaplezanega pohodnika in mi ga preveže na telefon. Po krajšem pogovoru pove, da se je zaplezal, poskušal je priti s Pihavca na Vrh Krnic in se nahaja na vrhu Malega Pihavca ter da si ne upa nazaj.
Sprva pomislim, da je to na vrhu Loške stene, a kmalu potem, ko mi s centra povedo njegove koordinate, ugotovimo, da je to Pihavec nad Luknjo. Ko ga še enkrat pokličem, pove, da je šel po Abramovi poti z Luknje proti Kriškim podom, da je dvakrat izgubil na poti, se vrnil malo nazaj in poskusil znova, dokler se ni zalezel pod Mali Pihavec. Razloži mi, da je precej travnato in strmo in precej nevarno. Potolažim ga mu, da se je pravilno odločil, ko je poklical na pomoč in naj se ne premika nikamor.
Po dogovoru s centrom aktiviram dežurno ekipo za reševanje v gorah na Brniku s posadko helikopterja Slovenske vojske. Dogovorimo se, da se dobimo v Trenti. Pot proti Trenti se kar dolgo vleče kljub vključenim lučkam na strehi, saj je cesta polna turistov. Ko s še dvema kolegoma parkiramo v Trenti, vidimo, da helikopter z dežurno ekipo že išče okrog Pihavca. Ko zaplezanega locirajo, smo vsi prepričani, da ga bo kmalu pobral iz stene. A se zadeve hitro zapletejo: zaradi močnega vetra, helikopter ne more zalebdeti nad njim, tako da dežurna ekipa žal odleti nazaj v Trento.
S posadko se dogovorimo, da bo dva naša gorska reševalca poskusil spustiti nižje, da lahko priplezata do njega in ga spravita nižje na pot, kjer bi ga lahko povitlali, ali pa tudi, da bi sami trije prišli peš v dolino.
Odletimo proti Pihavcu in kmalu naju s kolegom spustijo 300 višincev nižje od zaplezanega.
Grapa, ki sva si jo s helikopterja dobro ogledala, je izgledala lahka, a takoj ko sva vstopila vanjo, se izkaže za strmo, brez pravih oprimkov, brez možnosti dobrega varovanja, izprana in polna grušča. Naveževa se, prvi pleza ‘‘na fraj’’, drugega se varuje, počasi napredujeva plezajoč trojko ali štirko. Ko po uri in pol akrobacij prispeva do njega, se naju razveseli, razloži, kako mu je uspelo zalezti tako visoko nad pot. Ko s kolegom pametujeva, kaj narediti, mi predlaga naj še enkrat pokličem helikopter, saj navzgor proti Pihavcu izgleda precej grdo, pa še okrog 21. ure zvečer je napovedan dež. Če nas dobi v grapi, se nam ne piše dobrega. Ko se oglasijo, jim povem, da se je veter malo umiril, povedo, da bodo poskusili še enkrat. Kmalu so nad nami in ko se reševalec letalec spusti s helikopterja, se nam prižge iskrica upanja. Vitlanje uspe in že pobere prvo zaplezanega, tako. Uspe mu še drugič in tretjič in ko se z letalcem skupaj dvigava v helikopter, se mi z nahrbtnika odvali velik tovor, saj sem že prej premleval vse scenarije, če nas ne vitlanje ne bi uspelo.
Ko pristanemo v Trenti in helikopter neha ropotati, si vsi sežemo v roke zadovoljni, saj se je na koncu dobro izšlo.
Pohvala vsej dežurni ekipi in posadki helikopterja Slovenske vojske, ki sta vztrajali kljub slabim razmeram za letenje in nas prepeljali v dolino. Intervencija, ki je izgledala precej rutinska in enostavna, se je zaradi vremenskih razmer precej časovno zategnila in zakomplicirala. Zaplezani se je kar naprej opravičeval, da se je sam in pa nas spravil v tako godljo. Vemo, da tega ni storil zanalašč.
Upam pa, da je razumel nauk te zgodbe, izkušnjo in pravila, katera so nas učili že stari planinci in še vedno veljajo: Če izgubiš pot, pojdi nazaj do točke, kjer si jo izgubil in jo poskusi znova najti. A če jo po 2 ali 3 poskusih ne najdeš, ne rini brezglavo naprej, četudi ti trac kaže drugače. Pojdi po poti nazaj, od koder si prišel, četudi v dolino, saj boš tako predvsem sebi prihranil veliko nevšečnosti in tveganj.
Darjo Muznik
Foto: Arhiv GRS Bovec
Zahvaljujemo se našim dolgoletnim podpornikom, ki nam pomagajo na naši poti.
