Spominski pohod Društva GRS Bovec

Dan spomina na mrtve se počasi umika sedanjosti, trenutku. Lepo in obenem žalostno je v sebi negovati spomin na osebe, ki so nam bile ljube in smo z njimi delili skupne trenutke. Lepe in manj lepe.

Tako se tudi na našem društvu vsako leto odpravimo v različne kotičke naših gora obujat spomine na naše reševalce, ki so nas za vedno zapustili. Ko nastopi najlepši trenutek na turi, počitek in lep razgled, takrat privrejo na dan posamezne dogodivščine, katerih glavni akterji so naši pokojni kolegi reševalci. Veliko je smeha. Kako ne, ko pa so bili vsak po svoje zgodba z začetkom in lastnim koncem.
Čas teče. Do vrha, ki je samo vmesni postanek, nas ločijo še strme in zasnežene trave. Za hrbtom se šopiri Krn, ki zavistno pogleduje gor proti mogočnemu Triglavu. Končno vrh Skutnika. Spodaj dolina Rezije, v daljavi se lesketajo z novim snegom prekriti Dolomiti. Desno, visoko nad nami, pa se začenja Ta visoka rezijanska pot vse do vrha Kanina. Čudovito. Ob prižgani svečki z migetajočim plamenčkom mi pogled bega po okolici in prepleta z podobami in spomini na preminule. Trenutek tišine.
Po gasilski ugasnemo svečko in odrinemo. Pot je še dolga in dan lep. Nad nami kroži planinski orel, višje v robeh pa nas nezaupljivo opazuje trop gamsov. Mogoče pa le obstaja »življenje po življenju«?
Težke noge komaj čakajo konca. Na levi šumi slap Boka, nižje se že vidi most in hkrati konec dvanajst kilometrov današnje poti, ki je samo pot na neki drugi daljši poti.

Za DGRS Bovec, Lado Mrakič

Fotogalerija

Avtor/ica: Lado Mrakič