Vremenska napoved za soboto, ko bo na Vršiču vsakoletna vaja Alpe-Adria, ni obetala lepega vremena. Tudi prav, saj se moramo dostikrat v reševalne intervencije podati v res neugodnih razmerah in nam je tole danes le spodbuda, da je treba vaditi v vseh vremenskih razmerah.
Na parkirišču v Kranjski Gori se ob sedmih že zbirajo domači reševalci. Čakamo še kolege iz sosednjega Beljaka in Trbiža, sodeluje tudi enota italijanske finančne policije z enoto za reševanje v gorah. Vsega skupaj se nas je zbralo 65, pa še nekaj štirinožcev.
Presenečen gledam, kako nekateri avstrijski reševalci iz vozil izstopijo opremljeni v polni bojni opremi – oblečeni v plezalne pasove in obešeno opremo na njih. No, morda iz Beljaka do Kranjske gore res ni daleč in se da to pač potrpeti, lahko pa da je to njihov uveljavljen način izvoza iz baze?
Priklopimo prikolice na katerih so naložene motorne sani oziroma štirikolesnik z gosenicami. To je nova pridobitev nekaterih društev GRS in nam bo pomagala pri transportu opreme in vseh nas sodelujočih na vrh prelaza Vršič.
Pri koči na Gozdu opravimo brifing. Nik iz GRS Radovljica prevzame zahtevno nalogo in razporedi sodelujoče v tri skupine. Načrt je, da se sestavijo tri ekipe večinoma v postavi članov iste organizacije, zraven pa se doda po nekaj članov iz drugih držav. Na tak način bo komunikacija znotraj skupine potekala v jeziku, ki ga govori večina, ostali opazovalci iz drugih enot pa bodo dobili neposreden vpogled v tehniko reševanja, ki jo bo ta ekipa prikazala.
Na vrhu prelaza nas pričaka nič kaj prijetno vreme - veter, megla in rahel dež, kot na tistih akcijah ki smo jih že doživeli, pa bi jih radi čimprej pozabili. Postavljen je tudi majhen šotor civilne zaščite - služi kot štab za nekaj ljudi, ki skrbijo za koordinacijo, logistiko in ostale malenkosti. Prilagoditve so potrebne tudi na vajah, na katere se sicer pripravlja dlje časa.
Vsaka skupina reševalcev se mora vpisati na papirni obrazec pred samim odhodom na delovišče, kot to običajno delamo na večjih intervencijah ali pri reševanja iz snežnega plazu. Danes se izkaže, da kemični svinčnik ni najboljša izbira. Na vlažnem papirju kar noče in noče pisati. Na misel mi tako pride tista anekdota o ruskih kozmonavtih in navadnem svinčniku, ki dela v vseh pogojih…
Pred odhodom naše ekipe na teren čakamo na poziv, ki bi naj prišel iz regijskega centra 112.
Zjutraj sem bil opozorjen, da zaradi stavke operaterjev v klicnih centrih ne moremo
pričakovati njihovega polnega »support-a«. Ker sem zadolžen za vodenje slovenske ekipe,
nestrpno čakam na klic in se zagovarjam pred tujci, zakaj še ne gremo na teren. A vseeno se je ReCO Kranj kljub stavki odzval - telefon zazvoni, prva prejeta informacija me preseneti, saj govori o dvajset mrtvih in nekaj deset pogrešanih! Na srečo imam vklopljen sarkazem detektor in se le nasmehnem. Po vzpostavljeni konferenčni zvezi z našim »poškodovancem« dobimo uporabne informacije: približen kraj, stanje našega poškodovanca in vremenske razmere. Točne koordinate prijavitelja prejmemo v obliki posnetka zaslona. Potrebno je timsko delo, eden bere iz posnetka, drugi si jih vpisuje v svoj telefon.
Format dobljenih GPS koordinat je seveda takšen, da zahteva spremembo oblike datuma na aplikaciji. Nezaželeno, a nujno opravilo, če želimo da bo aplikacija LocusMap delovala.
Ekipa sedaj lahko odide na teren. Prvi gredo tisti, ki so najbolj nestrpno čakali na odhod in bodo oskrbeli poškodovanca. Sledimo ostali, počasnejši, saj tovorimo nosila Tiral in vrvi za spust.
S smučmi se vzpenjamo pod Šitno glavo in sproti preverjamo, kam nas vodijo vnesene koordinate. Zaradi megle je vidljivost slaba, potrebno je slediti pravi smučini. Večina za navigacijo sedaj uporablja pametni telefon, ki pa v takšnem vremenu ni optimalna izbira. Zaradi dežnih kapljic, ki se nabirajo na zaslonu, je odklepanja telefona in rokovanju z aplikacijami oteženo. Garmin GPSmap s fizičnimi gumbi bi to nalogo opravil z lahkoto.
Pridemo do avstrijske ekipe, ki ravno oskrbuje ponesrečenca, mi se moramo povzpeti še malo višje. Po približno 20 minutah hoje na smučeh pridem na kraj dogodka. Tam naša ekipa že oskrbuje ponesrečenca, izdelani sta tudi obe sidrišči za spust. Na hitro ocenimo situacijo in pregledamo teren, po katerem bomo opravili štafetni spust. Zaradi strmega terena bo potreben spust ob vrvi tudi za skupino, ki bo naredila naslednji dve sidrišči in jih v učbeniku označujemo kot C in D. Zdravnica iz Beljaka se sama ponudi, da bo spremljevalka na nosilih, saj želi biti vseskozi ob ponesrečencu. Ponesrečencu je vstavila ušesni monitor, njegovi podatki se preko Bluetooth povezave spremljajo na mobilnem telefonu. Takšna povezava deluje le na kratki razdalji in bi se v primeru sicer dosti lažjega sestopa okoli grape prekinila. Napravo Cosinuss° od lani uporabljamo tudi v slovenski GRS.
Poleg ponesrečenca gre zraven še avstrijska reševalka Lena, fotograf Aljaž in midva z Žanom.
Za izdelavo »T« sidrišča je v ozki grapi snega dovolj le na sredini, vendar moramo tam pustiti prostor za transport nosil, zato se Žan odloči narediti sidrišče v skali. Začnemo s prvim spustom, nosila s poškodovancem se približujejo sidriščem C in D. Od zgoraj izvemo, da bo kmalu zmanjkalo vrvi, nosila pa še niso šla mimo zgornjega sidrišča… Za spust nosil uporabljamo le 50 metrske vrvi, ki so sicer dobra izbira za urjenje, saj se s tem število izdelanih sidrišč podvoji, a tokrat smo se ušteli pri oceni razdalje. Nič, Žanu rečem naj podre svoje sidrišče, sam pa pričnem kopati luknje za novega. Za sidrišča porabimo vse razpoložljive cepine. Tudi »kamerman« sedaj pomaga, da delo na sidrišču hitreje steče. Zaplet, če temu lahko tako rečemo, je rešen in že nadaljujemo s spustom.
Nik po radijski zvezi sporoči, da bo naslednji par sidrišč potrebno narediti precej pred iztekom sicer že tako kratke 50 metrske vrvi. Pod njim je namreč strm in dokaj visok skalni skok, kjer ne moremo izdelati primernega sidrišča.
Na srečo je nad njim ruševje, ki se izkaže za odlično rešitev v dani situaciji, ko so vsi naši cepini še zakopani pod snegom in opravljajo funkcijo aktivnih sidrišč. Izdelava tretjega para sidrišč tako spet pripada naši ekipi, saj so ostali reševalci še precej nižje pod tem skokom. Spet improviziramo, ampak tokrat je to najboljša rešitev.
Naslednje spuste opravimo po lažjem terenu in hitro smo na cesti, kjer zaključimo z »reševanjem«.
Sledi le še pospravljanje opreme in skupinsko slikanje.
Analizo vaje naredimo v koči na Gozdu. Kolegi iz tujine pohvalijo organizacijo in format vaje. Vsi se strinjamo, da so takšna srečanja potrebna in zaželena. Prenos znanja je dobrodošel, prav tako pa tudi ohranjanje stikov s sorodnimi službami prek meje. Tudi z moje strani vsa pohvala slovenski ekipi za dobro organizacijo. Zadnji trenutek izbrano novo delovišče pod Šitno glavo se je izkazalo za zelo primerno, saj ima primeren in varen dostop ter nudi terene različnih težavnosti.
Zahvaljujemo se našim dolgoletnim podpornikom, ki nam pomagajo na naši poti.
