Gamsi
Vnos v helikopter
Stol
Sar OS
Oskrba ponesrečenca, foto: Vili Vogelnik
Prevoz ponesrečenca, foto: Klemen Gričar
Iskanje
NOVICE    

Objavil/a: Dušan Polajnar, ponedeljek, 4. marec 2019, ogledov: 1049

Srečko Tušar (1925-2019)

Umrl je ustanovni član GRS Škofja Loka Srečko Tušar.
Pogreb bo v sredo,  6.3.2019 ob 16. uri na pokopališču Lipica pri Škofji Loki.
Na dan pogreba bo žara v mrliški vežici na pokopališču Lipica od 10. ure dalje.
Upokojeni polkovnik in gorski reševalec je izšel iz idrijske rudarske družine. Z bratrancema telovadcema je bil razgiban, vedoželjen in športno usmerjen mladenič, ki ga je že zelo zgodaj zanimalo in privlačilo orožje in razstrelivo. Kot sin narodno zavedne družine je v neprijaznem vzdušju potujčevalne italijanske oblasti že 1942 postal mladinski aktivist OF in se leta 1943 vključil v NOV, ter med boji na Goriški fronti, jeseni 1943, osemnajstleten postal komandir enote, ki se je kalila med stalnimi nemškimi napadi in redkokdaj imela priložnost za počitek. Srečku nikoli ni manjkalo poguma, odlikoval se je zlasti v zahtevnih in drznih posegih.
Bil je komandir diverzantske čete, ki je 5. februarja 1944 vdrla v idrijski rudnik, minirala črpalke in za ves čas vojne onesposobila njegov spodnji del.

V noči s 23. na 24. april 1944 je Srečko vodil četo, katere člani so se skrivoma vtihotapili v Postojnsko jamo in tamkaj uničili 12 vagonov bencina, namenjenega za potrebe nemške vojske.

Ko je štab Vojkove brigade ustanovil udarni vod, je Srečko postal njegov prvi poveljnik. Naloga borcev - izbranih prostovoljcev - so bile diverzantske akcije in tudi vdori ter najzahtevnejši posegi v sovražnem zaledju.
Vod je odigral pomembno vlogo poleti 1944, ko se je bojeval v Baški grapi, kjer so enote IX. korpusa NOV onesposobile strateško pomembno železniško progo Jesenice - Podbrdo - Gorica - Trst. S tem so krepko podprle boj in napredovanje zavezniških enot na italijanski fronti ter žele pohvale zavezniških sil v Italiji. Bil je tudi na čelu enot med prenosom 123 težkih ranjencev iz Cerkna v Loško dolino prek Vojskega, Mrzle Rupe, v Hudo polje, na Ravbarkomando in partizansko letališče v Nadlesku v Loški dolini, kjer je enote pregledal in jim čestital komandant NOV in POS, Stane Rozman.

Med bitko za Črni vrh je bil z udarnim vodom na razpolago Gradnikovi brigadi med obleganjem domobranske postojanke, kjer je vod bistveno pripomogel k njenemu padcu in utrpel največ žrtev. Po tej bitki je postal komandant 2. bataljona Vojkove brigade in kasneje 1. bataljona Prešernove brigade.

Tako je med boji, katerih silovitost se je vse do osvoboditve stopnjevala in je bil dvakrat ranjen, z znanjem in obilico sreče dočakal svobodo ter po uspešnem zaključku šolanja na Višji oficirski šoli v Beogradu nastopil dolžnost komandanta inženirskega bataljona Triglavske divizije. Postal je poklicni vojak, se usmeril v minerstvo in skrbel za razminiranje jugoslovansko-italijanske meje, pri čemer je bil spet ranjen. Ker je imel rad gore, je tedaj dal prednost delu v planinskih enotah v Sloveniji.

Dolga leta so, v okviru Centra za vzgojo častnikov in podčastnikov gorskih, izvidniških in padalskih enot na Bohinjski Beli, na tečajih v našem gorskem svetu - na Rudnem polju, Kriških podih, Vršiču, v Vratih, na Tolminskem, v Bovcu - šle skozi Srečkovo šolo neštete generacije mladih ljudi iz vse Jugoslavije, ki jim je poleg vojaškega znanja dal tudi temeljito planinsko znanje. Med njimi je bilo veliko naših obveznikov, ki so uspeli opraviti vojaško šolanje v Sloveniji. Med njegovimi »varovanci« so bili številni alpinisti, med drugimi tudi Ante Mahkota in Aleš Kunaver.

Leta 1945 se je včlanil v PD Mojstrana in 1947 v AO Mojstrana, sedem let kasneje je član v AO Kranjska Gora, kjer je Marjan Lavtižar še danes njegov planinski partner. Kot navdušen smučar je postal tudi učitelj in vaditelj smučanja ter vodnik ZVUTS. Znanje plezanja in smučanja ter druženje z alpinisti in smučarji so gotovo pripomogli, da je delo v njegovih enotah teklo brez nesreč. Z nekdanjim bojnim tovarišem Tonetom Svetino je oblezel gore na naši zahodni meji. Plezal je slovensko in dolgo nemško smer v Triglavu, z M. Perkom pa smer v Šitah nad Tamarjem. Med tečajem na Vršiču ga je na severni strani Mojstrovke v družbi z J. Čopom nosil snežni plaz. Kamniške in Savinjske Alpe je spoznaval s S. Veninškom, s katerim je plezal Herletovo smer.

Konec štiridesetih let je postal član GRS Jesenice in pod načelnikom M. Potočnikom leta 1954 tudi član Komisije GRS. Sodeloval je s člani PGRS Jesenice: M. Kristanom, A. Moretom, D. Kramžarjem, K. Koreninijem, U. Župančičem, J. Čopom, C. Pračkom in mnogimi drugimi reševalci, s katerimi se je udeleževal tečajev. Živo pomni tečaj GRS na Korošici, aprila 1957. Takrat so morali v pravo reševalno akcijo, ko sta v vremenskem preobratu na Ojstrici preminila ljubljanska alpinista M. Dular in F. Zupan.

V zgodbah o Srečku Tušarju, se lik planinca - vojaka nenehno preliva z likom planinca - civilista, med katerima pravzaprav ni neke ostre meje.
Iz časov njegove aktivne vojaško-planinske službe naj omenimo akcijo v počastitev dneva topničarjev, ki jo je 6. oktobra 1962 z vojaki-planinci izvedel prav Srečko. Izurjeni fantje so na vrh Triglava z veliko veščine po delih prenesli gorski top B1, težak 1200 kg ter z njim trikrat ustrelili. Vreme jim ni bilo naklonjeno; da bi bil podvig še zahtevnejši, se je v nenadnem poslabšanju vremena naletelo 15 cm snega, ki je otežkočil že tako zahteven sestop. Lahko si mislimo, kako glasno in gromko so raz pleč Triglava donele nad Planiko Srečkove »komande«, ko je karavana s težkim tovorom v zahtevnem svetu sestopala po vseh pravilih varnega plezanja.
S svojimi enotami je obšel vrhove Julijcev po zahtevnih poteh in tudi plezalnih smereh. Peči nad Bohinjsko Belo so postale visoka šola plezanja in gorskega reševanja planinskih starešin in pripadnikov enot, ki so bili za svoje znanje deležni pohval številnih visokih delegacij in vojskovodij 2. svetovne vojne iz vseh koncev sveta. Med drugimi je raportiral maršalu Žukovu in Malinovskemu, Montgomeryju, Nasutionu, vojaškim predstavnikom Egipta, Bolgarije, Romunije, Madžarske in drugih držav.

Kot član GRS je imel pregled nad novostmi v tehniki reševanja in najsodobnejšo opremo. Imel pa je tudi občutek za potrebe planincev in poskrbel, da so ob posodobitvah vojaške opreme še uporabne odpisane konopljene vrvi, vponke, dereze, plazovne vrvice pa tudi kakšen klin in druga oprema iz vojaških zalog zastonj prišle v roke planincev, ki si tega tedaj še niso mogli nabaviti v domačih trgovinah.

Srečko je svojo naklonjenost do gora prenesel tudi na družinske člane in jih ob vsaki priložnosti vodil v svoj priljubljeni gorski svet in na vrhove, med katerimi seveda ni izpustil očaka Triglava. Da sta pobuda in zgled rodila dobre sadove, priča njegova vnukinja Eva, ki je kot uspešna športna plezalka dosegla vrsto odličnih uvrstitev, med drugim tudi 2. mesto na svetovnem prvenstvu v Rusiji.

Za planinstvo je navdušil tudi mlade iz Ormoža in bil posredno »kriv« tudi za ustanovitev PD Ormož. V domači Škofji Loki je sodeloval v odboru Pokala Loka, vodil je vojsko, ki je med zimskimi OI 1984 skrbela za proge na Bjelašnici nad Sarajevom."

Pavle Šegula ob 80-letnici Srečka Tušarja, zbornik GRS Škofja Loka naših 40 let



 
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na FaceBook-u.

Iskanje med novicami


Izprazni Iskanje
 
Prikaži vse zapise
 

Zadnje novice

Sorodne organizacije 

Portal URSZR - Obvestila
Portal URSZR - Opozorila
Planinska zveza Slovenije
© Gorska reševalna zveza Slovenije, 2019