Gamsi
Vnos v helikopter
Stol
helikoperske vaje
Oskrba ponesrečenca, foto: Vili Vogelnik
Prevoz ponesrečenca, foto: Klemen Gričar
Iskanje
NOVICE    

Objavil/a: Slavko Rožič, nedelja, 24. julij 2016, ogledov: 14347

Ob deseti dopoldanski bodite na vrhu!

Lani devetnajst mrtvih v gorah, letos na polovici leta sedem - Prava gorniška sezona se šele začenja, gorski reševalci pa brezplačno dežurajo po postajah vsak dan...
Polovica leta je mimo, s pogledom proti vrhovom, kjer je še vedno najti kakšno zaplato snega, smo se skozi statistične podatke prepričali, da je kot najpogostejši razlog za gorniške nesreče še vedno v glavni vlogi zdrs, ki je posledica večih dejavnikov. Ključno vlogo igra slaba pripravljenost na turo, kamor lahko mirno štejemo poznano slovensko lastnost - precenjevanje lastnih sposobnosti. Predvsem poti navzdol se gorniki ne zavedajo. Ta je v večini primerov nevarnejša zaradi utrujenosti in nepozornosti.

20160724.GRZS_splosno_02

»Med najpogostejše vzroke štejemo še človeško malomarnost, neupoštevanje pravil hoje, objestnost, nepravilna ali pomanjkljiva opremljenost, skratka slaba priprava na turo,« pove predsednik Gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS) Igor Potočnik in dodaja: »Gore so specifično okolje, kjer lahko vsaka pomanjkljivost stane življenja. Gore ne poznajo polovičarstva, kamor lahko štejemo premalo izkušenj, velikokrat tudi neprimerno opremo ali nepravilno obutev. Veliko ljudi se v gore odpravi po trenutnem navdihu, kar je precejšnja napaka.« Prvi mož zveze gorskih reševalcev se zaveda, da se je prava gorniška sezona šele dobro začela: »Bližamo se številki 200 intervencij gorskih reševalcev v tem letu, kar pomeni, da bomo imeli čez štiristo intervencij do konca koledarskega leta. Letos imamo precej opravka s tujci, predvsem kadar zaidejo s poti. Ne poznajo terena, ne vedo kod gredo poti, slaba priprava na turo je skorajda pravilo, njihova oprema pa tudi ni ne vem kaj. Mladina iz tujine je najbolj nespametna ko stopi v naš gorski svet. Razen da jih opozarjamo ne moremo nič drugega. Začelo se je tudi delo z jadralnimi padalci, predvsem na primorski strani, imamo pa tudi primere reševanja padalcev v okolici Mojstrane in Kranja.« Lansko leto so gorski reševalci morali z gora prenesti devetnajst preminulih gornikov, letos jih je v gorah v klasičnih gorniških nesrečah umrlo sedem. Kaj se lahko nadejamo? »Upam, da jih ne bo več. Niti enega,« se proti vrhovom ozre Potočnik, nato pa dodaja: »Gore so nepredvidljive, pred nami pa je praktično še celo poletje in jesen.

Pomislite pred turo!
»Če greste v gore z otroci, jim je potrebno prilagoditi turo glede na njihovo psihofizično sposobnost,« pove Igor Potočnik in faktografsko nadaljuje: »Ne pretiravati z visokimi gorami. Zaradi vročine zgodaj na pot. S seboj veliko tekočine. Nujni so pogosti premori in seveda zaščita pred soncem. Kapa s senčnikom in oblačila z dolgimi rokavi. Tudi kratke hlače ne priporočamo. Dobro je, če je nekje na poti planinska postojanka za daljši počitek in okrepčilo. Starejši obiskovalci gora naj imajo s seboj predvsem veliko tekočine, seveda brezalkoholne ali pa čaj. Zavedati se morajo kakšni zdravstveni problemi jih tarejo v dolini, v gorah se te težave samo še stopnjujejo. Vsako turo dobro načrtujte, pozanimajte se o razmerah tako vremenskih kot o sami trasi. Prilagodite jo svojim sposobnostim. Uporabljate planinske čevlje, primerna oblačila in varovalno opremo.«

20160724.GRZS_splosno_01

Ljudje želijo v čim krajšem času veliko doživeti. To je predvsem značilnost tujcev, ki ne pridejo le v naše gore ampak gredo tudi na na morje. Našim domačim obiskovalcem gora nimamo kaj očitati, čeprav opažamo, da je v porastu segment bolezenskih stanj, slabosti, infarkti, dehidracije. Več bi morali misliti nase. V teh vročih dneh je potrebno precej zgodaj na turo. Ko je vroče, ni prijetno, pa še nevarno postane. Če povem preprosto: ob deseti dopoldanski uri je prima, če si že na vrhu. V gorah je ogromno ljudi, dejansko veliko več kot leta nazaj in predvsem je v porastu obisk predelov, ki so transportno lažje dostopni. Recimo Vršič je prav oblegan, sledijo Bohinjske gore, Kamniško Savinjske Alpe, pa seveda Triglav.« Med našimi sedemnajstimi postajami GRS so najbolj obremenjene postaje Bohinj, Mojstrana in Tolmin, velik pritisk se kaže na Kamnik? Ali reševalci lahko zdržijo napor in upravičijo pričakovanja javnosti, ki so kljub temu, da so gorski reševalci popolni prostovoljci, nadvse visoka? »Večina postaj ima v trenutnem času dežurne ekipe, večina pa se najprej posluži dežurne ekipe na Brniku, ki posreduje s helikopterjem. Ob tem podam v javnost podatek: dežurni gorski reševalec recimo v postaji GRS Bovec ali GRS Koroška na dan dežurstva nima nič, niti evra plačila. Člani helikopterske ekipa z Brnika prejmejo 21 evrov dnevnice in povrnjene stroške za pot od domačega kraja do Brnika in nazaj.« Vendar se je potrebno obnašati kot popolni profesionalec. Potočnik prizna: »Javnost to od nas zahteva. Ni nas možno primerjati z nobeno podobno enoto na področju intervencij. Smo prostovoljci z visokim, profesionalcem enakovrednim znanjem nudenja prve pomoči in tehnik reševanja.«

Besedilo: Boštjan Fon
fotografije: arhiv GRZS

 



 
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na FaceBook-u.

Iskanje med novicami


Izprazni Iskanje
 
Prikaži vse zapise
 

Zadnje novice

Sorodne organizacije 

Portal URSZR - Obvestila
Portal URSZR - Opozorila
Planinska zveza Slovenije
© Gorska reševalna zveza Slovenije, 2017