Gorska reševalna zveza Slovenije


Objavil/a: Irena Habjan Mušič, petek, 6. julij 2018

Ajdovski gorski reševalci odprli novo smer v Maroku

Želja o novi smeri se nam je že nekaj let premetavala po glavah, a na deviško steno v enem izmed svetovnih plezalskih paradižev − Taghii v Maroku nismo niti pomislili. Enoletne priprave, logistika, nabava materiala in 450 kilogramov opreme so le nekatere izmed ovir, ki so nas ločevale od našega cilja.
Lani jeseni pa se je z nakupom letalskih kart in podrobno organizacijo tako željena odprava končno začela uresničevati. Sprva je naša ekipa štela deset članov, vendar sta dva morala potovanje žal odpovedati. Robert Kovač, dr. Benjamin Marjanovič, Vasja Lozar, David Semič, Stojan Kodele, Martin Ušaj, Tomaž Žen ter dr. Matej Kobal smo kljub temu oblikovali povezano ekipo izkušenih plezalcev, gornikov ter alpinistov.

Za pakiranje celotne plezalne opreme je bilo potrebne kar nekaj kombinatorike in prilagoditev omejitvam v letalskem prometu. Že po prvi pripravi 'prasic' na dan odhoda je bilo jasno, da je 300 kilogramov opreme prevelika količina. Nekaj ur pred poletom nam je zakup 40 kilogramov dodatne prtljage rešil kar nekaj problemov in tako smo na srečo kontrolne preglede uspešno prestali vsi, z izjemo ene radijske postaje (vseh je bilo osem), ki se je letališkim uslužbencem iz neznanega vzroka zdela sumljiva. Kljub običajnim zastojem na italijanskih avtocestah ter večurnemu polžjemu premikanju med eno in drugo kontrolo na marakeškem letališču, smo le dočakali voznika, ki nas je odpeljal v skoraj 300 kilometrov oddaljeno vasico Zaouiat Ahansal. Čez prelaze, ki se nahajajo na nadmorski višini čez 2700 metrov, nas je do vasice vodila zavita cesta, ki je pozimi neprevozna. Ljudje na teh prelazih živijo v pogojih, ki so za nas zahodnjake nepredstavljivi. 
Zjutraj smo otovorili osle, naredili nekaj slik idilične vasice in se odpravili na nekajurno pot do naše »bazne postaje«, vasi Taghia. Taghia, ki leži na skoraj 2000 metrih nadmorske višine, predstavlja izhodišče za stene, ki se skupaj z Yosemiti, Wadi Rumom, Tsaranorom in nekaj drugimi biseri borijo za naziv najbolj kvalitetnih svetovnih skalnih pečin. 
Že sami pogledi so obljubljali odlično plezarijo v kompaktni skali. Vendar pa ima takšna skala pozitivne in negativne lastnosti: po eni strani omogoča odlično plezarijo, po drugi pa nudi slabe možnosti varovanja. Na to smo se seveda dobro pripravili in s seboj prinesli primeren vrtalnik in 150 svedrovcev.
Z najnujnejšo plezalno opremo smo takoj po prihodu v Taghio odhiteli naprej proti naši steni. Dostop je bil vse prej kot lahek, saj z nahrbtniki, težkimi čez 20 kilogramov, postanejo strmi vzponi še strmejši in ozke skalnate poličke še ožje. Nošenje opreme, ki je vključevala plezalne pripomočke, fiksne vrvi, vodo in hrano, je zahtevalo dobro pripravljeno ekipo, saj je nekajurni dostop do stene čez znameniti Pasage Berbere naporen in izpostavljen.

Prvotni cilj odprave je bila 600 metrov visoka zahodna stena Jbel Tadrarate. Po pravici povedano, so nam francoski plezalci pred le nekaj meseci 'ukradli' steber, ki je sprva predstavljal cilj naše odprave. Po ogledu fotografij smo si zadali linijo, ki je potekala tik ob Jeux Interdits (580 m, 7a+). Glede na razčlembe ob stebru je bila predvidena težavnost okrog 6c. Oprema, ki smo jo imeli s seboj, je bila prilagojena predvidenemu cilju. 
Odprave v Maroko pa je bil vreden že sam dostop. Do 800 metrov visoke monolitne kompaktne stene z idealno skalo pustijo vsakega plezalca odprtih ust. Tik za slovitim prehodom Pasage Berbere smo slučajno uzrli našo »deviško« severovzhodno steno gore Tagoujimt n'Tsaiannt. Severna stena te gore je ena izmed najveličastnejših v celotni Taghii. Tam se nahajajo smeri, kot so Babel (7c+, 600 m), Fantasia (600 m, 7c) in druge , ki so pripomogle k prepoznavnosti Taghie v svetu. Na njeni vertikalno previsni, monolitni JV steni, sicer le nekaj čez 300 metrov visoki in 400 metrov dolgi, pa ni niti ene same smeri. Informacije nam je podal maroški plezalni matador Mohamed, ki tamkajšnje stene pozna kot svoje lastne žepe. Sam se je ponudil, da nam pokaže najlažji dostop do Jbel Tadrarate. Del ekipe je vzpostavil začasni tabor v idilični kamniti hišici pastirja Ahmeda Ouhoussouja, ki se nahaja direktno pred steno. Hišica je bila ključnega pomena za usmerjanje ekipe pri odpiranju nove smeri. V primeru ponovitve smeri je mogoče prespati v njegovi skromni hišici (tel: 0631770234).

Brez počitka sva se v steno takoj podala Benjamin in Robert. Izredno kompaktna skala ni omogočala veliko sprotnega varovanja. Mikrofrendi, krempeljci in drugi pripomočki so nama pomagali pri nameščanju svedrovcev. Trije dnevi trdega dela od jutra do večera so prinesli novo smer. Poimenovali smo jo Wajdouska tarat. Wajdouska, ker naša skupina gorskih reševalcev prihaja iz Ajdovščine, tarat pa po berberski besedi, ki pomeni koza. Majhnih črnih koz se je namreč po okoliških pobočjih kar trlo. Poleg naveze v steni so ogromno delo opravili vsi člani odprave. Večurno tovorjenje vode in opreme iz doline po izpostavljenih policah in fiksnih vrveh je težavno delo. Naveza, ki je tri dni prebila v steni, si je lahko vzela dan počitka, nosači pa so svoje delo ponovili še v obratni smeri.
Da bi bila odprava popolna, je bilo treba smer še prosto ponoviti. Člani naše odprave so bili zaposleni s transportom opreme v dolino, zato sem se z lokalnim plezalcem Mohamedom dogovoril, da skupaj poskusiva prosto preplezati smer. Kože na rokah ni bilo ravno veliko, pa tudi meča so se že pošteno pritoževala. Mohamedova težava pa je bil ramadan, čez dan zaradi posta namreč ni smel nič jesti ali piti. Kljub temu sva po sončnem vzhodu krenila na nekajurno pot do smeri ter začela z plezanjem. Plezala sva izmenično in vse raztežaje preplezala v prvo. Ocenjevanje raztežajev sem prepustil lokalcu. Nastala je 300 metrov dolga smer, težavnosti do 7c. Za varovanje je potrebnih 15 kompletov in dva srednja frenda: BD 0.5, BD 0.75. Zadošča enojna 80-metrska vrv, saj so sidrišča urejena na 40 metrov. Spust je urejen po smeri.

Odprava je izpolnila svoj cilj. Za piko na i so ostali člani skupine na dan počitka v idiličnem plezališču Paret de la Source dodali še novo enoraztežajno smer, ki bo popestrila dan plezalcem pri kopanju v tamkajšnjih tolmunih. Nepreplezanih sten je v okoliških dolinah še veliko. Kar nekaj linij smo si tudi že ogledali in vrnitev v te stene je samo vprašanje časa.
Pot domov nas je peljala čez čudovite prelaze z neskončnimi razgledi do kaotičnega Marakeša in trga Jemaa el-fnaa. Ta je predstavljal pravi kontrast miru, ki smo ga bili vajeni v idilični Taghii. Po nekajurni zamudi letala smo se polni vtisov in pozitivnih doživetij v jutranjih urah vrnili v našo zeleno Vipavsko dolino. Ob vrnitvi z odprav v domače okolje se vedno postavljajo eksistencialna vprašanja o smislu kapitalističnega življenja. Ljudje, kot so berberi, so verjetno razumeli, da si lahko najsrečnejši človek na svetu, čeprav nimaš ničesar.

Benjamin Marjanovič
Matej Kobal
https://grzs.si/novice.php?pid=621 20. 7. 2018