Gorska reševalna zveza Slovenije


Objavil/a: Slavko Rožič, ponedeljek, 22. september 2014

Mraza in težkega nahrbtnika se nikoli ne navadiš

Rajko Lotrič (GRS Mojstrana): »Moč potrebuješ le takrat, ko želiš narediti nekaj slabega. Za vse drugo je dovolj ljubezen.« Ja, tako lahko opišemo Rajka. Pozitiven človek, ki ga preprosto moraš imeti rad.
Na steni v moji pisarni visi slika, ki je postala simbol upanja. Majhnega otroka, varno pripetega v avtomobilskem sedežu in dobro privezanega, objema roka vojaka, ko se vzpenjata v helikopter, pod njima pa hiše v vodi. Slika, ki veliko pove o človeku, ki ga bom predstavila tokrat. Kadar se srečamo, je vedno nasmejan in pripravljen pomagati, v življenje pa zre z optimizmom. Štiri mesece po objavljeni fotografiji sva na deževno torkovo jutro sedela v njegovi kuhinji in obujala spomine na njegovo bogato življenje, ki ga prepreda ljubezen do družine, športa, gora in vojaške uniforme. Rajko Lotrič.

Pisalo se je leto 1962, ko se je na Jesenicah začelo življenje pripadnika SV in gorskega reševalca letalca Rajka Lotriča. Osnovno šolo je obiskoval v Mojstrani, pozneje pa se je izučil za strojnega tehnika v železarskem izobraževalnem centru na Jesenicah. Kmalu je odkril ljubezen do smučarskih skokov in sledila je uspešna kariera v športu. »Smučarski skoki so me zanimali že, odkar vem zase,« se zasmeji in nadaljuje: »Takrat ni bilo žičnic, tako da smo otroci na okoliških bregovih s smučmi teptali sneg in se spuščali po njem. Opazoval sem starejše fante, ki so naredili male skakalnice, kmalu pa sem se tudi sam spuščal po njih.« Pozneje so se s šolo odpravili na športni dan na Pokljuko. »Za Šport hotelom so skakalnice in prav takrat so imeli reprezentanti trening. Ko sem jih opazoval, sem si dejal, da moram tudi sam stati tam gor. Tako se je začelo.«

Ko so v Mojstrani ustanovili klub, se je včlanil vanj in začel trenirati. »Spomnim se prve tekme. Bil sem zadnji,« se zasmeje. »Bila je plastična skakalnica in ni imela več kot 30 metrov. Počasi sem pridobival znanje in izkušnje ter kmalu ulovil sotekmovalce, ki so trenirali veliko dlje.« Pisalo se je leto 1988, ko je za reprezentanco Jugoslavije nastopil na zimskih olimpijskih igrah v Calgaryju in na srednji skakalnici osvojil 26. mesto. V svetovnem pokalu se je v desetih letih skakanja petindvajsetkrat uvrstil med dobitnike točk, šestkrat od tega med najboljšo deseterico. »Na velikanki v Planici smo skakali le enkrat na leto, tako da smo imeli najprej trening in potem tekmovanje. Imel sem tremo, ali bom vse naredil tako, kot je treba, že zaradi hitrosti. Zapomnil sem si tekmo, na kateri sem dosegel največji uspeh kariere, in sicer sem leta 1988 dosegel drugo mesto na Bloudkovi velikanki.«

Od alpskega voda do inštruktorja v VCOGB 
V letih 1982 in 1983 je služil vojsko v takratni JNA v Tolminu ter Škofji Loki. »Med vojno smo bili na morju in dva dni smo se prebijali domov. Ko smo prišli, sem se takoj priključil Teritorialni obrambi, pokrivali pa smo Karavanke,« pove. Vojski, in sicer Gorski šoli, se je priključil leta 1996, ko je že bil navdušen alpinist. »Nad gorami sem se navdušil v najstniških letih, saj smo s prijatelji hodili skoraj vsak konec tedna na kakšno turo. Kmalu po tem, ko sem končal športno pot, sem se priključil gorski reševalni službi v Mojstrani in leta 1995 opravil vse izpite za reševanje v gorah.«

Med službovanjem v Slovenski vojski je opravil podčastniški tečaj in tečaj za vodne podčastnike. »Bil sem tudi na dveh tečajih v Švici, in sicer na temo proženja snežnih plazov ter letna alpinistika, poleg tega pa tudi na štirinajstdnevnem tečaju v Avstriji, kjer smo se učili ledeniške tehnike.« Rad se spominja tečajev alpinizma v vojski, ki so bili, kot pravi, zanimivi, včasih zabavni, tudi adrenalinski. »Seveda daleč prednjači preživljanje v bivakih, saj se dolgo spi. Bili smo dobra skupina in zdi se mi, da smo bili tudi bolj povezani. Od reorganizacije so se stvari kar spremenile.«

S sodelavci so v Gorski šoli opravljali zahtevne ture in na enem izmed tečajev je plaz odnesel kolega Marka Pogorevca, ko so se vračali s Kredarice. »Kar dobro ga je zasulo. Vsi smo ga začeli mrzlično iskati. Imeli smo srečo, saj ko ga je odnesel plaz, smo ves čas videli nekaj njegovega, na primer roko, nogo, smučko ali palico. Da bi se rešil sam, je nemogoče. Poškodovan sicer ni bil, vendar pa ne moreš narediti ničesar, ko te odnese snežni plaz. Gostota snega je tako velika, da te ohromi. Ne moreš potegniti nog ven, temveč te je treba odkopati.« Kot pravi, so tisti trenutek trezno razmišljali in ukrepali, šele pozneje so se zavedli strahu. »Tudi sam sem imel nesrečo in takrat ne smeš biti zmeden, temveč razmišljaš, kaj moraš narediti. To narediš, 15 minut pozneje pa te tako pretrese, da komaj hodiš.«

Kot inštruktor je doživel marsikaj. Kot pravi, je tečajnike na Iglici, kjer morajo opraviti spust z vrvjo, vsakič zelo strah. »Nekateri se res zelo bojijo tega in včasih jih poskušamo prepričati, da vendarle gredo čez, čeprav jih je tako strah, da si ne moreš predstavljati.« Pri spustu po vrvi in pri prečkanju roba je vse prepuščeno tečajnikom, saj če bodo šli prehitro dol, lahko z glavo udarijo ob steno, pa če jih še tako držijo. »Moraš iti pravilno in biti pravokotno, ko pa te teža prevesi, se spustiš. « Vsem, ki bi se radi pridružili gorskemu polku, bi priporočil, da imajo veselje do tega dela in da so fizično ter psihično dobro pripravljeni. »Pri našem delu je najhuje, da niso psihično pripravljeni, saj obupajo. Prepričan sem, da je fantom, ki prihajajo k nam, kar težko, sploh tistim, ki niso navajeni teh naporov. Srečujejo se z neugodnimi vremenskimi razmerami od mraza do vročine, česar se nikoli ne navadiš, kot tudi težkega nahrbtnika ne. Tako se kmalu naučijo, koliko dajo vanj in česa ne potrebujejo.«

Reševanje v gorah je nevarno 
Za gorske reševalce so, kot pravi, nekatere stvari bolj nevarne, nekatere manj, veliko pa je odvisno tudi od njih, kako poskrbijo za svojo varnost. Vedno imajo s seboj osebno tehnično opremo in opremo za reševanje. »Ne spomnim se, da bi kdaj odpovedali akcijo reševanja, čeprav smo imeli pred leti smrtno nesrečo med reševanjem. Pod Kredarico smo januarja proti večeru reševali madžarskega turista. Več kot mesec dni ni snežilo in nihče ni pomislil, da bi bilo nevarno za proženje plazu. Snega je bilo malo in ko smo odhajali, je bilo vreme v redu. Z juga je zaradi vetra na pobočje pozneje nanosilo toliko snega, da se je v trenutku, ko smo prečkali pobočje, ves tisti sneg odtrgal in je dva zasulo. Pri tem sem bil takrat v drugi skupini, ki je šla višje. Enega reševalca so takoj našli, drugega pa je sneg vrgel med macesne in ko so se dokopali do njega, je imel zlomljen vrat. Zato pozimi vedno mislim na nevarnost plazov, vendar nikoli ni gotovo, da se ne bo kaj zgodilo, tudi če si še tako pripravljen.«

Kmalu se je prijavil tudi na tečaj za gorskega reševalca letalca. »To je logična nadgradnja gorskega reševalca,« se zasmeji. Tovrstno reševanje je še posebno zahtevno in nevarno, zato ga vprašam, kateri je najbolj kritični trenutek reševanja. »Najbolj kritičen je prihod helikopterja, ker te veter, ki ga povzroča helikopter, lahko spravi iz ravnotežja. Vse stvari, ki jih imaš, morajo biti pritrjene, ker vsaka stvar, ki ni pritrjena, lahko poškoduje helikopter in povzroči nesrečo helikopterja.« Kot pravi, moraš biti med reševanjem s helikopterjem ves čas nekje pripet, če to ne gre, pa se moraš dobro držati in čim bolj znižati svojo postavo. Nevarni so tudi okruški s stene, na kar moraš biti pozoren. »Pomembna je popolna zbranost, ker smo eden od drugega odvisni. Sproti govorimo o vseh svojih gibih, da posadka ve, kaj bomo naredili mi, prav tako pa tehnik letalec poroča, kakšne operacije bo izvedel on.«

Prvič, da sem se res bal
Maja so Srbijo, Bosno in Hercegovino ter Hrvaško zajele poplave, zato je voda je odnašala hiše, zalivala mesta in vasi ter ljudi pregnala z njihovih domov. Ljudje v Sloveniji so tako kot vedno pokazali veliko solidarnosti, Slovenija pa je na območje napotila tudi vojaški helikopter. »Vodja letalcev reševalcev v Slovenski vojski Miha Arh me je poklical domov, saj sem imel dela proste dni. Vprašal me je, ali sem pripravljen iti v Bosno in Hercegovino. Nisem razmišljal, temveč privolil. Takrat se še ni vedelo zagotovo, ali gremo, tako da sem napeto čakal na klic.« Ni minila dobra ura, ko ga je Arh še enkrat poklical, pobrali pa so ga na Bohinjski Beli, tako da je imel čas le pripraviti opremo in vzeti nekaj stvari, in že so bili na poti v Bosno in Hercegovino.

»Tam je bilo noro. Ko si gledal pokrajino iz zraka, je bilo, kot bi hiše stale na vodi. Le višja pobočja niso bila v vodi, tam, kjer je bila ravnina, pa je bilo vse pod vodo. Hiše do prvega nadstropja ali še višje so bile zalite. Grozno,« pove in se začne spominjati tistega časa. Baza je bila v Sarajevu, od koder so hodili na teren. Večinoma so delovali v Bosanskem Šamcu, kjer je bilo zelo hudo. Tudi za helikoptersko posadko je bilo nevarno, saj je v zraku zelo veliko jeklenic, ki so speljane s hriba na hrib, žic in kablov, ki so napeljani pri hišah, na kar je moral biti še posebno pozoren, ko so reševali ljudi iz hiš. »Ko si enkrat na jeklenici, si hitro med njimi in nimaš nobenega vpliva več. Lahko sicer rečeš, naj te dvignejo, več pa ne moreš storiti.

Zanimivo je bilo, kaj vse so ljudje hoteli vzeti s seboj. Hodili so z vrečkami, v katerih je bilo njihovo imetje, vendar sem jim takoj povedal, da ne bo šlo. Ženske so lahko imele torbice, to je bilo kolikor toliko sprejemljivo, česa večjega pa ne, ker je bilo nevarno za helikopter.« Velik problem so bili tudi starejši ljudje, ki jih je bilo treba spraviti čez balkon. Na vse moraš paziti, saj so ljudje, ko so videli helikopter, kar planili proti njemu. Če so pristali v bližini pobočja, je moral ustavljati ljudi, da jih ne bi poškodovalo. Naloge so opravljali od 11. do 20. ure, reševali pa so s pomočjo elektromotornega vitla.

»Ko smo odhajali na nalogo, nismo vedeli, da bomo reševali tudi dojenčke. Dogovor je bil, da kdor potrebuje pomoč, na hišo obesi nekaj belega. Kmalu smo prišli do hiše, v kateri je že bil Miha Arh. Sporočil je, da moramo na helikopter spraviti dva dojenčka in njuni mamici. Moram reči, da je otroka za reševanje dobro pripravil, saj so v hiši imeli avtomobilska sedeža za otroke. Ko smo enega pripeli na jeklenico in me je dvignil z otrokom, me je malo pretreslo. Imel sem občutek, da bo otroka odpihnilo, zato sem dal najprej roko čez dojenčka, saj je piš vetra zelo močen. Res sem se bal, vendar je prvi otrok le čudno gledal okoli sebe in mene, drugi pa je močno jokal. Šele ko sem ju pripel v helikopterju, sem se oddahnil, toda občutek, ko narediš nekaj dobrega, je res odličen,« ob koncu najinega pogovora doda o zgodbi s slike, ki jo imam na steni.

Ko sva se s fotografom vračala v pisarno, sem ob besedah Rajka iskala primerno misel, s katero bi končala pripoved o njem. Kako opisati človeka, ki s toliko žara opravlja svoj poklic. Spomnila sem se besed Charlieja Chaplina: »Moč potrebuješ le takrat, ko želiš narediti nekaj slabega. Za vse drugo je dovolj ljubezen.« Ja, tako lahko opišem Rajka. Pozitiven človek, ki ga preprosto moraš imeti rad.

Nataša Oblak
Vir: Revija Slovenska vojska - Nataša Oblak 

https://www.grzs.si 20. 9. 2019