Gorska reševalna zveza Slovenije


Objavil/a: Matjaž Šerkezi, torek, 24. junij 2014

Dolga ali kratka tura, izberite dolge hlače

18. 5. 2014, Slovenske novice: Nahrbtnik in gojzarji še zdaleč niso dovolj za obisk gora. Poleg ustrezne opreme in telesne pripravljenosti je pomemben dejavnik tudi vreme, ki je tam stalna spremenljivka.
Najprej se pozanimamo o dolžini ture in morebitnih posebnostih, nato pa glede na izbrani cilj pripravimo opremo. Obuvalo je sila pomembno, saj je edini stik s podlago, zato naj bo primerno turi oziroma terenu, kjer se bomo gibali. Čevlje uhodimo na krajših, nezahtevnih poteh, kjer se ne bo težko vrniti na parkirišče, četudi nas obuvalo nekoliko ožuli.

Pazimo pri izbiri nogavic. Praviloma obujmo le ene. Ne bomo zgrešili, če imamo vedno obute visoke čevlje z dobro narebrenimi podplati. Oblecimo se tako, da nam bo prijetno in udobno. Glede na zunanjo temperaturo in napor se bomo lahko z dodajanjem ali odvzemanjem slojev hitro prilagajali potrebam. Tudi poleti imejmo s seboj kapo in rokavice. Zaščita pred soncem je nujna, ne pozabimo na oči. Vreme je v gorah stalna spremenljivka. Ne glede na dolžino ali zahtevnost ture se moramo nujno zaščititi pred vetrom in padavinami. Lahko bo dovolj lahka, nepremočljiva vetrovka, za zahtevnejše poti v visokogorje pa bomo izbrali debelejšo, večslojno s kapuco, ki bo poleg kape odlična zaščita za glavo. Hlače naj bodo udobne, iz elastičnih materialov, ki se hitro sušijo in imajo dovolj žepov z zadrgo. Ne glede na turo izberite dolge. Zavojček prve pomoči, naglavna svetilka, nožek, vžigalnik, piščalka, pisalo in blokec prav tako vedno spadajo v nahrbtnik.

image_10852386_0

Kako napolnimo nahrbtnik
V telo je najbolje stalno in zmerno dodajati energijo, pomembno je nadomeščanje izgubljene tekočine in soli. Snemanje nahrbtnika, da bi izvlekli posodo s pijačo, se morda zdi odvečno delo, saj obstajajo taki s cevko, kjer je pipica vedno na dosegu ust. A ni ravno tako. Ko ga snamemo, prezračimo hrbet, pretegnemo ramena, se priklonimo, kar ustreza hrbtenici, poleg tega pa tudi nenehno nadzorujemo, koliko tekočine nam je še ostalo. To je zlasti pomembno pri otrocih, ki imajo slabše razvit čut za zmernost. Za krajše izlete bo dovolj kakšen manjši prigrizek ali energijska ploščica. Pri daljših turah, kjer so postojanke, ni treba pretiravati s celo shrambo živil. Vse so namreč dobro založene, ne bo narobe, če zaužijemo kaj toplega, slanega in še ramena nam bodo hvaležna. Drugače je, če se odpravljamo na večdnevno pot po brezpotju, kjer bomo prenočevali v bivakih ali celo zunaj. Vnos energije je nujen.
Za enodnevno turo je dovolj 30-litrski nahrbtnik, za večdnevno 50-litrski. Pomembno je, da se dobro prilega hrbtu, da večino teže nosimo na bokih, da nima preveč žepov, ki večajo obseg in nas lahko v kakšnem položaju neprijetno ovirajo. Pomemben je nosilni trak, ki si ga pripnemo okoli telesa nad boki, da nosi večino teže, ne ramena. V nahrbtnik zložimo stvari tako, da so težji kosi pri dnu in ob hrbtišču, nujno potrebne stvari pri vrhu, najnujnejše pa v kapi. Čelado spravite v nahrbtnik, tik pod kapo, odlično bo varovala vsebino. Če ne gre, jo namestite tako, da ne opleta kot zvonec. Potrebujemo jo pri gibanju pod steno, ko spomladi zaradi taljenja snega erozija poskrbi, da tu in tam brez opozorila prileti navzdol kamnit projektil. V steni nad nami so lahko tudi plezalci, morda gorniki na zavarovani poti, ki nehote sprožijo kamen ali dva, to pa lahko sproži cel slap kamenja.

Dereze sredi poletja?
Povsod, kjer ni treba uporabljati rok, bodo koristne pohodne palice. Namenjene so razbremenitvi sklepov in boljšemu ravnotežju. Če ni nujno, rok ne imejmo v zankah. Ob zdrsu nog bosta namreč roki ostali ujeti v zankah palic visoko nad glavo, namesto da bi se z njima zaščitili pred udarcem telesa v tla. Ponekod še leži sneg, ostal bo do poletja, in ker je dokončno predelan, je vsaj zjutraj po navadi trd. Dobro se pozanimajmo, ali je takšen predel na naši poti, in če je, bodo dereze ter cepin romali v nahrbtnik tudi sredi poletja. Ne pozabite doma nastaviti derez.

Na zavarovanih poteh, feratah, skratka povsod, kjer so nameščena varovala, je priporočljiva uporaba samovarovalnih pripomočkov. Plezalni pas izberimo glede na potrebe, znanje in telesno konstrukcijo. Univerzalni plezalni pas z nastavljivimi trakovi je dokaj dobra rešitev. Uporabimo ga lahko poleti in pozimi, za gibanje na zavarovanih poteh, za plezanje v plezališču, telovadnici in celo pri popravilu strehe. Poskrbeti moramo še za stik telesa s steno, ko se nam na turi postavi pred nos. Ta element bo preprečil morebitni padec v globino. Ena možnost je vrv vodnika, ki nas vodi na turi, ali pa osebni samovarovalni komplet, ki, če ga uporabimo pravilno, prepreči usodni padec. Ob nakupu kakršne koli tehnične opreme se posvetujte s strokovnjakom in doma natančno preberite navodila. Da bo res koristila, priporočam obisk tečaja ali seminarja v organizaciji planinskega društva.

Zahtevno in nevarno
Zahtevno in nevarno sta dva različna pojma. Zelo zahteven del poti tik nad gruščem ni kaj prida nevaren, saj lahko enostavno skočite v grušč. Dokaj lahek prehod visoko v steni pa je lahko zelo nevaren, saj v primeru padca, če niste varovani, omahnete v globino in sklenete svojo življenjsko pot.

Da ne boste zašli
Večina poti v Sloveniji je dobro markiranih. Razpotja in izhodišča so označena s smernimi tablami, a ne glede na zahtevnost vam bo zemljevid prišel prav, za zahtevnejše ture, zlasti za brezpotja ali v megli ali ponoči, pa je takšen s kompasom nepogrešljiv sestavni del obvezne opreme. Seveda moramo omeniti moderne navigacijske pripomočke, ki omogočajo, da imamo svet dobesedno na dlani. Skoraj ni poti, bodisi da gre za sprehajalno, lovsko bodisi visokogorsko turo, ki je ne bi našli na spletu. Vendar pozor, ne glede na to, da vam je s satelitsko navigacijo kar naenkrat vsaka poznana in dostopna, vedno upoštevajte pravilo, da jo izbiramo najprej z očmi, potem jo obdelamo z glavo in nazadnje po njej usmerimo korak.

Skoraj bi se lahko odpravili na pot. Pa nam manjka še eden od bistvenih delčkov: gibanje.

Ko se zgodi nesreča
Kljub največji pazljivosti se lahko zgodi nesreča. S pravilnim pristopom lahko ublažite njene posledice, rešite življenje. Najprej preverite okolico in poskrbite za lastno varnost. Storite vse, kar je v vaši moči, da izboljšate ali vsaj ohranite stanje ponesrečenega. Potem pokličite pomoč. Klic na številko 112 je mogoč tudi, ko ni signala mobilnega operaterja. Če je preslab za neposredni stik s centrom za obveščanje, napišite kratko besedno sporočilo. Ne izgubljajte časa z razlago, zakaj se je nekaj zgodilo, temveč se predstavite in povejte, kje se je nesreča pripetila, kakšne so poškodbe, kdo in koliko je poškodovanih, kakšno je vreme. Med čakanjem ponesrečenega zavarujte pred zunanjimi vplivi, predvsem pred padajočim kamenjem in izgubo toplote, a ne pozabite nase. Ob prihodu reševalcev upoštevajte njihova navodila. Če pomoč prihaja iz zraka, posadko jasno opozorite nase. Ko vas opazi, se umaknite na varen kraj, najbolje, da sedete na tla. Če ste na zavarovani poti, sebe in poškodovanca obvezno pripnite na jeklenico. Pozorni bodite na predmete, ki jih lahko zajame zračni učinek rotorja. Do prihoda reševalca ostanite, kjer ste, in počakajte na navodila.

Prisluhnite telesu
Hodite vzravnano, delajte kratke korake, stopajte na cel podplat. Dihajte globoko. Ne počivajte prepogosto. Oči imejte uprte v del poti pred nogami, hkrati spremljajte bližnjo okolico, na zahtevni turi uporabite varovala in oprijemala ter si po potrebi nadenite čelado. Poskrbite za zaščito pred soncem, uživajte zadosti tekočine, prisluhnite telesu. Če se znatno poslabša vreme, se poškodujete ali se vam nenadno poslabša zdravje, se obrnite in vrnite v dolino ali vsaj v planinsko postojanko. Hodite z odprtimi očmi, uporabljajte vse naučeno, predvsem pa zdravo kmečko pamet. Srečno!

Klemen Volontar je inštruktor Gorske reševalne zveze Slovenije, predsednik Komisije za reševanje iz plazov pri GRZS.

Vir: Slovenske novice

https://www.grzs.si 20. 2. 2018